Jezero

Jezero pod slapom ima vedno enako temperaturo, zato se bitja hodijo osvežit vse letne čase.

Eraklya je s svojim značilnim, trdnim korakom stopala proti jezeru, ki ga ima v dobrem spominu. Dan je bil prijetno topel, sonce pa je sijalo na Erayino kožo, čeprav še ni bilo poldne. Danes ni bila tako čemerna kot običajno. Najbrž zato, ker se je temeljito naspala, saj je vstala nedolgo nazaj, pa še obilno je jedla, kar vsekakor izboljša počutje. V zelenem gozdu ob obali so ščebetale ptice, kar je bil dober znak, saj jo bodo opozorile na karkoli bo prišlo v bližino. Z bosimi stopali je stopala po mehkem, svetlo rjavem pesku, ki je pokrival obale tega jezera. Njene stopinje so kazale, da je prehodila že precej obale, ko si je iskala primeren kotiček za preživljanje tega dneva. Pa ne, da bi se kopala, le na krajih, ki jih je poznala in imela v dobrem spominu, se je lažje spominjala vsega, kar se ji je do sedaj zgodilo. Odkrila je skalo iz peščenjaka, ki je štrlela iz vode. Prek njenega obraza je šinila senca smehljaja. Poznala je to skalo. Bila je v plitvi vodi in čudovit sedež za razmišljanje. Stopila je v prijetno hladno, rahlo valujočo vodo zaradi slapu, ko je ugotovila, da je ščebetanje potihnilo. Obstala je in se ozrla na okoli. Kdo je? Previdna moram biti, se je opozorila v mislih. Zazrla se je vodo in poslušala, ali se približujejo kakšni koraki. Čakaj. Kaj je to? Zelo tihi koraki? V vodi se je prikazal odsev visokega mladeniča. Napad! Sunkovito se je obrnila, izvlekla meč in zamahnila. Glasno je zazvenelo, ko je trčil ob meč temnopoltega neznanca.

Njegovi opravki so ga sicer vodili v mesto, a ker se mu ni mudilo, se je odlocil, da mu majhen ovinek ne bo skodil. Zaradi navade se je skozi gozd premikal brez suma ali kakega zvoka, ter pri tem pazil, da se njegov mec ni zadel ob kako drevo. Stopal je po blazinicah prstov in se to samo na kamenje, saj je listje pod nogami rado povzrocalo prevec zvoka. Njegovo temno, tetovirano telo je bilo skorajda neopazno, saj so ga vsi vzorci na njegovi kozi odlicno zakamuflirali med soncne zarke, ki so iz temne, zelene svetlobe ustvarjali svetle vzorce na listju in lubju dreves okoli njega. Skladno z njegovimi koraki so se redcila tudi drevesa in podrastje, kmalu pa je obstal na robu jase. Njegov korak je zastal, ko se mu je odprl pogled na mirno, svetlo modro jezerce, preko katerega so se sirili majceni valovi, ki jih je povzrocal slap na drugem koncu. Ob enem bregu je cepelo dekle, ki je ze od dalec izgledalo nevarno. Na to je se posebno opozarjal velik, z runami popisan mec, ki ji je visel ob boku. Tiho jo je ubral preko trave in jo ravno mislil pozdraviti, ko se je nenadoma obrnila in zamahnila z mecem. Odskocil je malce vstran in udarec ubranil s Spyrom, ki je ze pocival v njegovem trdnem prijemu. Zamah od zgoraj, prosta tehnika. Ne deluje kot najeta morilka... Kin je ze racunal v svoji glavi, medtem ko je odrinil njen tezki dvorezni mec in pricel kroziti okoli nje. Dekle je vsekakor imelo hitre reflekse, to ji je ze priznal, a brez tehnike bo slej ko prej naredila napako, ki jo bo izkoristil v svoj prid. Zozil je oci in napel misice. Opazoval je govorico njenega telesa, oci pa bolj malo. Najspretnejsi nasprotniki so bili tisti, ki so znali lagati z ocmi. Kin pa ni srecal se nikogar, ki bi znal lagati s telesom, pa se je dvobojeval s kar nekaj spretnimi mecevalci. Hitro se je premaknil in zasukal mec vstran, nato pa iztegnil nogo in se zopet dvignil, da je stal ob njeni strani. A njegov mec je zopet zadel ob njenega. Prav, pa zares hitri refleksi...jenejevoljno pomislil in se zopet premaknil, pa skocil blizje in spet nazaj, medtem ko je lahkotno odbijal njene udarce in iskal luknjo v njeni obrambi.

Ko je vrnil z zamahom svojega, enoreznega meča, se je z lahkoto ubranila, obenem pa je že preračunavala naslednji zamah in kako se obraniti. Dober je. Nevarno bo zame. Razen če se umaknem. Kar pa se ne bom, saj sem Eraklya, in jaz se ne umikam. Krožil je okoli nje, ona pa je s priprtimi očmi čakala na naslednji gib. Vedela je, da tetovirani neznanec opazuje isto. Skozi misli ji je šinil prizor, ko jo je oče učil mečevanja. "Vedno stoj pokončno, z mečem visoko. V sokolovi preži." V njenih rokah je bila dolga palica, in v očetovih tudi. "Če hočeš dobro napasti, povzroči to, da te začne nasprotnik podcenjevati..." Kakor se je spomnila tega trenutka, tako se je nazaj zavedla kje je. Zmedi ga. Naj te podcenjuje, si je rekla v mislih in ga začela napadati s takimi osnovnimi udarci, da jih je igraje odbil. Še en takle zamah, nato pa pravi napad... Ponovno je zamahnila z mečem in ponovno sta meča zažvenketala, ko sta udarila skupaj. Sedaj pa hiter napad na... noge. Hitro se je sklonila in z vso močjo zamahnila s svojim težkim mečem po njegovih nogah. Po zdravi logiki, bi ga zaradi udarca moralo odnesti po tleh, po možnosti bi bile tudi njegove noge polomljene. Pa niso bile. Izmaknil se je, Eray pa je kakor je bila dolga in široka vrglo po tleh. Meč ji je odletel iz rok in končal meter stran od njenih razprtih dlani. Hotela se je čim hitreje splaziti do njega, ko je na vratu začutila hladno kovino. Obstala je, saj ni mogla še umreti. Ne še. Ni se še maščevala, zato res ni mogla umreti.

Se nekaj takih udarcev, pa bi Kin ze pricel zehati. A punca je na sreco spremenila svojo taktiko in z ogromnim, tezkim mecem zamahnila proti njegovim nogam. Kin je odskocil in se umaknil v drugo smer, medtem ko je bojevnica kot je bila dolga in siroka zgrmela po tleh. Amatersko...si je mislil sam pri sebi in svoj mec mimogrede prislonil na njen vitki vrat. Zmajal je z glavo in pocepnil poleg nje "Zakaj, ce smem vprasati, si me napadla?"njegov glas je bil hladen kot steklo v vedru ledene vode. S plosko stranjo meca je zdrsel po njenem skoraj golem hrbtu in si pri tem zadovoljno zvizgal. Po vseh pravilih bojevanja bi si jo lahko vzel kot vojni plen, a se je odlocil, da tega ne bo storil. Vsaj takoj se ne. Konica njegovega meca je obstala na usnjenem pascku modrca. Privzdignil je obrvi in se namuznil, nato pa je z mecem zdrsnil naprej po krivulji njenega hrbta. "Naj ti ne pride na misel, da bi slucajno poskusila pobegniti."je strogo dejal ko se je malce premaknila, nato pa trznil z roko in priklical tezki mec v svojo dlan. Da bi se odmaknil od nje ni tvegal, saj je bil priva temu, kako hitro se je bila zmozna premikati. Potezkal je robustni kos kovine, nato pa se je zarezal "No, za tole bi se dalo v mestu iztrziti kar lep kup kovancev. Poznam cloveka, ki bi za tole dobro placal."podlo se je nasmehnil in ga zapicil v travo, ravno izven dosega njenih rok. In nog, se razume. Spoznal je ze cloveka, ki se je znal bojevati z nogami. Od takrat naprej ni vec delal te napake. "Kaj pravis? Bi prodala tale ocarljivi mec?"jo je zbodel in jo potrepljal po hrbtu s Spyrom. "Pa tudi zate bi se dalo dobiti kaksen privlacen znesek...No, bos kaj pripomnila?"jo je se ekrat dregnil.

"Zakaj, če smem vprašati, si me napadla?" je vprašal z neverjetno hladnim glasom. "Moja stvar. Od nekega dne v mojem življenju, nikomur ne pustim, da mi pride za hrbet," je brezizrazno odgovorila. Očitno je še ni imel namena ubiti. Zdrznila se je, ko je ploska stran njegovega meča zdrsela po njenem hrbtu, da se je počutila še bolj neprijetno, pa je pripomoglo njegovo zadovoljno žvižganje. Ko je začutila konico meča na paščku svojega modrca je zatisnila oči, nato pa je meč zdrsnil naprej. "Naj ti ne pride na misel, da bi slučajno poskusila pobegniti," je strogo rekel, ko se je poskusila premakniti. "No, za tole bi se dalo v mestu iztržiti kar lep kup kovancev. Poznam človeka, ki bi za tole dobro plačal." Ne! Samo meča ne! Po temnopoltem licu je zdrsnila komaj opazna solza. Meč je zaril v tla, ravno dovolj stran, da ga nikakor ni mogla doseči. "Kaj praviš? Bi prodala tale očarljivi meč?" je z zlobnim tonom v glasu rekel in jo potrepljal z mečem po hrbtu. "Pa tudi zate bi se dalo dobiti kakšen privlačen znesek...No, boš kaj pripomnila?" Še enkrat jo je dregnil s tistim svojim mečem. "Ja! Če misliš prodati meč, me prej ubij, kajti dokler se skozi moje žile še pretaka kri in moje srce bije... Se tega meča ne bo dotaknil nihče več," je s precej trpečim glasom dejala. "Mene lahko prodaš, če lahko obdržim meč. Kajti mene ne bo ustavilo nič dokler nekoga ne maščujem," je hladno rekla in obrnila glavo toliko, da ga je lahko pogledala v oči. Prav gnusilo se ji je, da je morala prositi nekoga za nekaj, ampak se ni mogla pridružiti mrtvi družini, dokler niso maščevani.

Posmehnil se je sibkosti dekleta, ki je, kakor je pricakoval, takoj prosila, da ne proda nejenega meca. Kako imajo taki meci neko velicastno vrednost in zgodovinski pomen? Zavil je z ocmi in se dvignil na noge. "Vsatani!"ji je grobo ukazal in izpulil njen mec iz tal. Pazil je, da ji ni pustil blizu, potem pa je povezal njena zapestja z vrvjo, ki jo je vedno nosil s seboj ravno za take primere. Zategnil je vozel, nato pa si drugi konec vrvi ovil okoli dlani in stopil dalje. Pa se je le splacalo narediti tale ovinek. Brez dvoma, pravzaprav. Zarezal se je in jo potegnil za seboj. "Pravis torej, da bi raje umrla, kot da te locim od tvojega preljubega meca?"jo je nesramno pobaral in cuknil vrv. "Kako ti je sploh ime?"je se dodal, ko se je spomnil, da je treba na drazbi povedati tudi ime prodajanega blaga. Njegov namen je bil, da proda mec, ko pride v mesto, dekle pa si se vzame zase, preden jo zamenja za ceden kupcek zlata. Ko sta stopila z jase v gozd, je postal bolj pozoren, saj bi znala kaj poskusati. Temni gozdovi so bili tako zelo pripravni za pobege. Da bi odvrnil njene misli od tega, je zopet spregovoril "Koliko si pa stara?"

Opazila je, da je zavil z očmi, nato pa se dvignil na noge. "Vstani!" ji je grobo ukazal in Eray je počasi vstala. Njen meč je izpulil iz tal in ji ni pustil blizu. Zapestja je trdno zvezal z vrvjo in močno zategnil vozel, nato pa si ovil vrv okoli dlani. Tega ne bo mogoče odvezati, je žalostno pomislila in sklonila glavo. Močno jo je potegnil za seboj, tako da mu je bila prisiljena slediti. "Praviš torej, da bi raje umrla, kot da te ločim od tvojega preljubega meča?" vprašanje je bilo precej nesramno izrečeno, pa še vrv je malo bolj potegnil, ko je utihnil. Resda se ji ni zdelo vredno odgovoriti, a vseeno je. "Ja. To je vse, kar mi je od nekoga ostalo," je hladno odgovorila in naprej buljila v tla. "Kako ti je sploh ime?" Zlagala se mu bom. Nočem mu povedati pravega imena. "Ellina," je kratko odgovorila. Prišla sta v gozd in Eraklya je začela pozorno, a neopazno opazovati okolico, saj je hotela najti možnost za pobeg. "Koliko si pa stara?" je vprašal. To pa najbrž lahko izve. "Osemnajst." V trenutku je dobila noro, a možno idejo za pobeg. Stekla je naprej in se zaletela vanj, nato pa se obrnila in močno potegnila v drugo smer. Čeprav je čutila, da ima odrgnjeno kožo, pa še precej boleče je bilo vse skupaj, se je z vso močjo uprla v tla in vlekla v svojo smer. Vejice so jo bodla v bose noge, nato pa ji je zdrsnilo. Hudoba je bil močnejši od nje, je ugotovila, a se je poskušala ponovno vstati in je naprej rinila v svojo smer.

(odpis kr u ksni vasici...)

Ellina je bilo veliko prevec damsko ime za dekle, ki je bilo tako spretno z mecem, zato je le zmajal z glavo in jo za kazen zopet potegnil za seboj. "Laganje ni lepa cednost."jo je zbodel in jo odvedel globlje v gozd. Namesto odgovora na njegovo naslednje vprasanje je tokrat dobil nesramen - in seveda neuspesen - poskus pobega. Bojeviti punci je od samega upiranja zdrsnilo na vlaznem podrastju in zvrnila se je po tleh. Amapak sploh ni hotela odnehati! Se naprej je vlekla za vrv, zato jo je Kin navelicano dvignil na noge in jo odlocno sunil v drevo. Tega sicer naceloma ni odobraval, a punca se je preprosto prevec upirala. S plosko stranjo meca jo je kresnil po glavi, da je omahnila v nezavest, nato pa ji je povezal se roke. Zadegal si jo je na ramo in odsel dalje. Napotil se je nazaj proti cesti, ki je vodila v najblizje mestece, kjer bo lahko prodal sitno dekle in njen predragi kos kovine. Za rune bo seveda zahteval dodatek in razglasil bo, da je punca devica, kar bo na kupcek zlata dodalo se nekaj lepih cekinov. Zadovoljno si je pomel roke ob svojih nacrtih in si pricel pozvizgavati neko bojno pesem.