Zakotne ulice in uličice

Najbolj umazan predel mesta, z berači pa se srečaš na skoraj vsakem koraku. Ulice so blatne in polne odpatkov, v uličicah pa se včasih znajde tudi kakšno truplo. Večina stavb je zanemarjenih, ali pa vsaj izgleda zanemarjeno.

Pozorno je poslušal Eraklyin opis morilca in medtem v mislih brskal za človekom, ki bi temu ustrezal. Zdelo se mu je, da je za tega človeka, ali pravzaprav, bojevnika, že slišal, a se ni mogel spomniti, zakaj ali v kakšnem kontekstu. Ko sta se ustavila na ovinku ene izmed manj prijetnih ulic, mu je postavila dve vprašanji. Malce odsotno je pokimal, nato pa tiho spregovoril »Pravzaprav mislim, da je najbolje, da greva najprej povprašat ljudi v kako beznico. Mislim, povprašat na naš način.«posmehljivo se je zarežal, nato pa ji je obrnil hrbet in se napotil navzdol po smrdeči ulici. »Mimogrede, kakšna je bila tista tvoja ideja o varnosti in nenapadanju?«jo je pobaral, ne da bi se obrnil. »Če bova pazljiva, sploh ne bo vedel, da sva tu, verjemi. Samo delati boš mogla natančno tisto, kar ti bom rekel, ne glede na to, kako čudno se ti bo zdelo.«je nato resno dodal. Veliko veličastnih načrtov je šlo pozlu, ker nekdo ni upošteval navodil.

"Pravzaprav mislim, da je najbolje, da greva najprej povprašat ljudi v kako beznico. Mislim, povprašat na naš način," je rekel in se posmehljivo zarežal. Eray je zavila z očmi. Ne samo, da so zlobni in pohlepni, tudi samovšečni morajo biti temnostranci. Kot, da še nikoli nisem povpraševala na 'njihov' način. "Mimogrede, kakšna je bila tista tvoja ideja o varnosti in nenapadanju?" jo je vprašal, brez da bi se obrnil. "Če bova pazljiva, sploh ne bo vedel, da sva tu, verjemi. Samo delati boš mogla natančno tisto, kar ti bom rekel, ne glede na to, kako čudno se ti bo zdelo." Zelo dobro je vedela, da se včasih res splača ubogati. Včasih. Ne pa vedno. Povedala je še svojo idejo. "Ko ga dobiva, mu lahko rečeš, da si iz mene izvlekel vso zgodbo in poveš, da si ga zato iskal, da bi me prodal za njegovo sužnjo. Medtem sem jaz zraven s provizorično zvezanimi rokami. Pač, da samo zgledajo zvezane. In ob pravem trenutku mu meč zarijem v črevesje." Vse skupaj je povedala mirno, pri zadnjih besedah pa se ji je glas zatresel, zaradi hrepenenja po maščevanju.

Z dvignjenimi obrvmi se je obrnil nazaj v njeno smer "Kako ima lahko tako pridna damica tako nizkotne zelje, kot je zarivanje meca v crevesje?"jo je zbodel. "In samo zato, ker pobijam ljudi za denar, se ne pomeni, da nimam besednega zaklada."je se dodal ob sarkazmu z njene strani. Zopet ji je obrnil hrbet, zavil se okoli enega usmrajenega in umazanega ovinka ter se ustavil pred napol strohnelim izveskom. Ce se je namucil - in videl je zelo dobro - mu je uspelo razbrati, da zluscene in crvive crke na tabli predstavljajo napis, ki se je nekoc v celoti glasil "Pr' tazadnjem obesencu". Kin je privzdignil obrvi, nato pa odrinil vrata v krcmo. Vanj je udaril mocan vonj po alkoholnem zadahu, starih kartah in scanju. Ko je stopil naprej, so pocasi vsi utihnil in svoje oci uprli vanj. Vedel je, da bo kmalu sledil obicajni obred v takih primerih - slej ko prej se bo nasel nekdo, ki bo hotel prisleka nauciti njegovega mesta in ga bo poskusal nabunkati. Poskus se bo seveda koncal tako, da bodo vrocekrvneza v slabem stanju odnesli z nogami naprej ven iz krcme, a tega moski, ki je ravnokar odrinil stol od sebe, pac ni mogel vedeti. Kin je prste stisnil v pest in tiho cakal, da se mu je mozakar dovolj priblizal. Usekal ga je z levo, prej nepripravljeno pestjo in ga spravil na tla, nato pa ga je dvakrat brcnil v celjust in mu ostro konico svojega meca prislonil na trebuh. "Ima se kdo kaksne pripombe? Ne? Se mi je kar zdelo."je hladno dejal, nato pa se je odmaknil stran od mozakarja in se pocil na stolcek ob sanku. Pomignil je se Eraklyi, ki je vse skupaj opazovala z ulice. S pogledom je zdrsnil preko obrazov v krcmi, nato pa pocasi spregovoril "Kje lahko najdem najboljsega morilca v mestu? Potreboval bi njegove usluge."je dejal s tako neiskrenim nasmehom na obrazu, da bi se slepec opazil, da tam ni smehljaja.

Z dvignjenimi obrvmi se je obrnil v njeno smer. "Kako ima lahko tako pridna damica tako nizkotne želje, kot je zarivanje meča v črevesje?" jo je zbodel. "In samo zato, ker pobijam ljudi za denar, še ne pomeni, da nimam besednega zaklada." Zavila je z očmi in se posmehnila. "Veš, najbrž ti ne bi bilo všeč, če bi slišal kaj bi najraje naredila tebi včeraj..." O, če bi mi le uspelo priti do meča, medtem, ko si bil sam brez njega... "Sicer pa je isto naredil moji družini. Mene je onesposobil, potem pa vsakega posebej nekajkrat zabodel v trebuh. Videla sem ji trpeti in umreti. Še prej sem jim obljubila, da se bom maščevala. Zdaj razumeš, zakaj mi to toliko pomeni?" Vse je povedala z žarom, besna na morilca, zadnje pa tudi nekoliko porogljivo, saj ji še vedno ni bilo jasno ali so popolnoma brezčutni, ali pa samo na pol. Ko sta prišla do neke zanemarjene krčme je raje malce počakala zunaj in opazovala dogajanje. Nalomil je nekega bedaka, kar je bilo tudi pričakovano. Vsi stalni 'prebivalci' v gostilnah so bili vedno rahlo pijani, tepsti se pa tudi niso znali. Z najbolj preprostimi zvijačami jih je že sama kar nekaj. Seveda je bila kar precejšnja razlika. Od nje so moški hoteli vse kaj drugega. "Ima še kdo kakšne pripombe? Ne? Se mi je kar zdelo," je zaslišala reči Kindrakarja, ko pa ji je pomignil, je vstopila. Tokrat se ni oglasil noben žvižg, drugače kot ponavadi. "Kje lahko najdem najboljšega morilca v mestu? Potreboval bi njegove usluge," je s popolnoma neiskrenim nasmeškom rekel, Eray pa se je namrščila. "Preživeti mora, dokler ga ne ubijem s tem mečem. Resno. Lahko ga popolnoma onesposobi, ali pa samo poišče, ubila ga bom pa jaz," je mrko rekla in si ogledala bedno gostilnico. Zaudarjala je po vsem možnem, vse je bilo umazano, osebe v njej pa zaraščeni moški, ki še nikoli niso slišali za vodo. Saj veš kakšne so temnostranske gostilne, jo je spomnil porogljiv glasek v glavi.

Zavzdihnil je in stopil do točaja, ki je izgledal, kot da je še kolikor toliko trezen in sposoben. Na pult je položil par srebrnikov in se zazrl vanj »Torej, boš izpljunil kaj prostovoljno, ali ti moram na vrat prisloniti bodalo?«ga je hladno vprašal, ko je točaj butasto molčal. S prsti je nestrpno potapkal po šanku in s privzdignjenimi obrvmi čakal na odgovor. Z zadovoljstvom je opazil majceno kapljico potu, ki je spolzela po točajevem čelu. Minilo je še nekaj sekund, ko si je mož le premislil in odprl usta »Prav, prav, samo ne me ubit!«je vzkliknil, ko je Kin poblisnil s svojim mečem. »Zgoraj je, v peti sobi.«je zamrmral in nato pobegnil skozi vrata, na katerih je pisalo 'privat'. Kin se je obrnil k Eraklyi in jo pobaral »Greš ali ne?«ter odkorakal po stopnicah gor. Zaradi kratkega postanka v točajevem glasu preden je izgovoril besedo 'pet', je Kin vedel, da laže, zato je obstal že pred prvimi vrati. Pozorno je prisluhnil, nato pa izvlekel svoje bodalo in ga potisnil v špranjo pod vrati. Malce ga je premikal in nagibal, da je v odsevu pregledal celo sobo. Zopet je vstal in odkorakal do naslednjih vrat. Postopek je ponovil pri vseh devetih, nato pa namrščeno obstal. Nato se je le spomnil neke čudne sence v sobi sedem. Tiho se je odplazil nazaj do dotičnih vrat in zopet pregledal sobo v odsevu bodala. Postal je, ko je opazil senco, ki ga je prej zmotila. Ja, tam je bila. Na posteljo je padala senca, ki je ne bi smelo biti tam, saj so bile vse sobe narejene povsem enako in v tistem kotu sobe ni bilo nobene police ali česa podobnega. Kin se je namuznil in se dvignil. Morilec ju je pričakoval, saj se drugače ne bi dvignil med podpornike stropa. Pogledal je Eraklyo in z ustnicami oblikoval »Ve.« nato pa se z ramenom na vso moč zaletel v vrata. Ko je priletel skoznja, je takoj naredil preval po tleh in slišal zvok dveh nožev, ki sta švistnila skozi zrak. Za njeno dobro je upal, da se je Eraklya pravočasno umaknila. Presenečen nad svojimi lastnimi mislimi, se je za las izmaknil naslednjemu nožu. Jezno je dvignil pogled in se zagledal v morilca. V trenutku ga je prepoznal, tisto njegovo napol sključeno pozo. Zarežal se je, saj je točno vedel, kako ga bo ujel v zanko.

Odskočil je še poslednjemu srebrnemu zmazku, ki je poletel proti njemu in se odrinil s tal. Doskočil je na prečni tram sobe in se zazrl v rjavolasca. Ravnotežje je bilo šibka točka njegovega nasprotnika. No ja, trenutnega nasprotnika. Nekajkrat sta celo sodelovala, a kaj je Kinu to pomenilo? Prav nič. Izzivalno se mu je nasmehnil in mu pomignil z roko, češ, kar pridi, če si upaš.

Kin je 'prijazno' vprašal točaja in ga prisilil, da je povedal kje naj bi bil, čeprav je imela občutek, da je bila to laž. Pogosto je kdo lagal, kadar je nekaj trenutkov molčal pred besedo. "Greš ali ne?" je vprašal Kindrakar, Eray pa mu je kar brez odgovora sledila. Očitno tudi on ni zaupal odgovoru, da je v sobi pet. S pomočjo bodala je preveril sobe, nato pa se vrnil k sedmici. Ponovil je postopek, nato pa se dvignil. "Ve," so oblikovale besedo njegove ustnice, naglas je pa ni izgovoril. Vedno vse ve. Skomignila je, Kin pa je vdrl v sobo. Dve srebni stvari sta poleteli proti njima, Kin se jima je izmaknil s prevalom po tleh, Eraklya pa jih je odbila z mečem. Še zadnji nož je poletel proti njima in z žvenkom padel po tleh. Dvignila je pogled proti strešnim tramom. Pogled, namenjen osebi zgoraj je žarel od želje po ubijanju. Končno! Maščevanje bo izpolnjeno! Ampak... Zakaj se ne bi dvakrat maščevala? Na njen ustnice se je naselil zloben nasmešek. Dejansko je nehala misliti na vse. Razen na maščevanje. Skočila je in splezala na tram, tako da je bil morilec med njo in Kindrakarjem. "Samo moment, prosim," je s sladkobnim glasom rekla in se približala. Meč je vrgla na tla in začela šepetati na morilčevo uho. "Ti bi me lahko bi me ubil, ko bi te našla, seveda, sama nisem dovolj sposobna. Ampak on... On te je našel. On mi pomaga. Namesto mene ubij njega..." Seveda pričakuj da bom tudi jaz tebe. Električno modre oči so se obrnile proti njej. Zenice so bile razširjene zaradi strahu in norosti. Nikoli ni pričakoval, da ga bo Eraklya našla. Obrnil se je in planil proti Kindrakarju. Pobijta se, tebi pa tako ali tako lahko odsekam glavo, ko boš že mrtev. Skočila je na tla in ju opazovala s krutim, norim in zlobnim nasmeškom. Kindrakarju je šlo odlično, a morilec, ki je bil bojevnik s precej magije se je začel opirati na le to. Kar naenkrat se je pojavil tisti samovšečen nasmešek. Nasmešek, ki ga je nosil, ko je ubil njeno družino. Spomnil jo je na obljubo, ki jo je dala. Ne, ne, ne! Ne boš ubil nikogar več! In jaz ne bom prelomila obljube. Znašla se je na istem mestu, kjer je bila prej, z mečem v rokah. "No, katerega boš napadel? Kateri je bolj nevaren? Oziroma, ali hočeš dokončati svoje delo? Če hočeš sem jaz tukaj," je preprosto rekla, njemu pa je bilo očitno več do dokončanja dela, kot do tega da se obrani. Obrnil se je in jo napadel. Bila je odlična možnost za Kindrakarja in upala je, da jo bo izkoristil. Sicer je mrtva.

Pričakoval je, da bo morilec takoj napadel, a v tistem se jima je na tramu pridružila tudi Eraklya in nekaj zašepetala njegovemu nasprotniku na uho. Kljub svojemu odličnemu sluhu, ni uspel ujeti njenih besed. Namrščil se je. Stvari niso potekalo tako, kot bi mogle. Guba na njegovem čelu se je še bolj poglobila, ko je Eraklya s sladkim, pokvarjenim nasmeškom na obrazu skočila s tramu in ju prav kruto opazovala. Kaj se gre?se je pričel spraševati, pa se je tudi hitro končal, saj se je rjavolasec pognal proti njemu, bil je sicer brez orožja, a med njegovimi dlanmi se je že oblikovala modra, žareča krogla magije. Kin je zaklel in skočil vstran, da je energija osmodila les, sam pa je varno pristal na sosednjem podporniku in morilca usekal v čeljust, ko mu je ta poskušal slediti. Situacija se je zopet obrnila, ko je Eraklya izzvala morilca, da se je obrnil proti njej in se pognal v zrak z novo magijo v dlaneh. Ni bilo časa za presenečeno opazovanje, saj jo je že skoraj dosegel. Kin je z enim gladkim potegom izvlekel meč iz nožnice na hrbtu in ga zalučal v morilčev izpostavljeni hrbet. Napadalec je bil očitno nor, saj ne bi nihče drug tako lepo nastavil svojega hrbta nekomu, ki je s seboj nosil meč in ni bil njegov prijatelj. A vseeno, morilec je bil spreten in v zraku se je nekoliko obrnil, da se je napol izmaknil meču, ki ga je posledično le oplazil ob strani telesa. Kljub temu je bilo dovolj, da je magija med njegovimi prsti izginila in strmo je padel proti tlem. Z glasnim treskom se je srečal s trdim podom in Kin je samo spremljal Eraklyo, ki je pobrala svoj meč in se napol nezavestnemu morilcu počasi, grozeče približala.

Oddahnila si je, ko je Kin vrgel svoj meč proti morilčevemu hrbtu. Sicer se je uspel izmakniti, a je treščil po tleh, kakor je bil dolg in širok. Morda je tako še boljše. Sama ga bom lahko ubila. Spustila se je nazaj na tla in pobrala svoj meč. "Uštel si se, veš. Eno družino preveč si pobil," je z grozljivo mirnim glasom rekla in pokleknila k stokajočemu morilcu. Vse je naredila počasi, popolnoma obvladano, do trenutka, ko je bila na kolenih. Sunkovito je zarila meč v njegov trebuh in ga dvakrat obrnila. Da je čimbolj razmesarila. Kriknil je, a mu je v usta zatlačila njegovo pest in tako udušila glasen krik. Sicer je poskušal umakniti roko in še nekaj reči, a je bila Eray vseeno močnejša. "Ni ti več pomoči, veš? Tako kot ni bilo mojim staršem, bratom in sestri," je spet rekla s sladkobnim glasom. Tokrat je popolnoma jasno razmišljala in nekako se je počutila svobodnejšo. Maščevanje bo kmalu izpolnjeno do konca. Vedela je, da umira v mukah in njegovo smrt je potrpežljivo čakala. Kar naenkrat je nehal poskušati odmakniti roko z ust, natančneje je njegova postala čisto mlahava. Spet je vzela v roke meč, ki je bil popolnoma zamazan s krvjo in mu odsekala glavo. Zgrabila jo je za lase in jo zavila v kos plesnive rjuhe, ki jo je vzela s postelje. "Pojdiva," je tiho rekla in se odpravila skozi vrata. Hitro, a molče je šla po stopnicah in se ozrla k šanku, če se je točaj že vrnil. Res je tam stal in prestrašeno pogledoval po prostoru. Ko je uzrl Eray, krvav meč in omot v njeni roki, se je še bolj prestrašil. "Preden komu drugemu oddate sobo sedem, bi bilo dobro počistiti kri," je porogljivo rekla in se odpravila nazaj na ulico. Iz oblakov je kukalo sonce, kot da bi se tako kazala Eraklyina dobrovoljnost. "Maščevanje je izpolnjeno in duše so pomirjene," je z nasmeškom rekla. V resnici je bila tako vesela, da bi lahko plesala, skakala, vreščala in še kaj drugega od veselja.

Kin je z zanimanjem opazoval, kako je Eray pocasi, z zadovoljstvom na obrazu svoj veliki mec zapicila naravnost v morilcev trebuh. Kri je brizgnila po tleh in morilec se je v mukah zvijal se nekaj minut, nato pa je njegovo telo obstalo. Bojevnica mu je z velikim nasmeskom odsekala glavo in jo zavila v rjuho, nato pa odkorakala navzdol po stopnicah. Kin se je zarezal do kosti prestrasenemu tocaju, ki se je skrival za pultom in zgrozeno opazoval krvav omot v Erayinih rokah. Takoj, ko sta stopila ven na ulico ji je Kin glavo potegnil iz rok, njo pa odvlekel v se bolj zakotno ulico. Omot je odvrgel na tla in jo trescil ob steno "Po pretepanju se mi vedno nekaj prileze..."ji je zapredel na uho in z rokami zdrsel po njenem napol golem telesu. "Morda ves, kaj bi to bilo?"jo je zbodel in se posmehljivo zarezal. Svoje ustnice je nasilno pritisnil ob njene in jo se bolj pritisnil ob umazani kamniti zid. En prst je zataknil za rob pasu, ki je drzal njeno prepasico, medtem ko je z jezikom razprl njene ustnice in ga prepletel z njenim.

V trenutku, ko sta oba stala na ulici, ji je iz rok sunil omot in jo zvlekel v popolnoma prazno in še bolj zakotno uličico. Ravno je hotela nekaj protestirati, ko jo je treščil ob steno. "Po pretepanju se mi vedno nekaj prileže..." ji je zapredel na uho in z rokami zdrsnil po njenem vitkem telesu. Takoj je vedela na kaj cilja. "Morda veš, kaj bi to bilo?" Zavzdihnila je in odgovorila. "Ja. Ker pa je bilo maščevanje zaradi tebe danes izpolnjeno, se bom danes obnašala kot, da te ne sovražim," je preprosto rekla. Svoje ustnice je nasilno pritisnil ob njene in jo obenem še bolj pritisnil ob umazani zid. En prst je zataknil za rob pasu, ki je držal njeno prepasico, z jezikom pa razprl njene ustnice in ga prepletel z njenim. Tudi tokrat je svoje roke ovila okrog njegovega hrbta in prste zarila v kožo, a ne tako močno kot ponavadi. Noge je ovila okrog njegovega pasu in se ga trdno oprijela. Umaknila je svoje ustnice in nežno zagrizla v njegovo ušesno mečico, tako kot on zadnjič.

Iz njegovega grla se je izvilo tiho rencanje, ko je svoje prste zagrebla v njegov hrbet in ga ugriznila v usesno mecico. Opazil je razliko - tega ni storila niti pol tako mocno kot zadnjic. Se je morda omehcala? Namuznil se je ob tej misli in ji slekel tisto cunjico, ki jo je scitila pred njegovimi grabezljivimi prsti. Zopet jo je nasilno poljubil, njegova dlan pa je izginila med njenimi razkrecenimi nogami. Z ustnicami je zdrsnil na njen sloki vrat in nato po nezni krivulji kljucnice do gladke, napete koze na ramenu. Cutil je, kako ga mocneje stiska z nogami, kar mu je dalo le se dodatno spodbudo. Z zlobnim smehljajem na obrazu se je spustil ob njenem vitkem telesu navzdol in svoji dlani med njenima noga pridruzil se jezik.

Danes bom igrala tvojo igro. En dan življenja, ki ga boš lahko imel v dobrem spominu, saj ti bom zagrenila vse prihodnje. Na njenih ustnicah se je pojavil nasmešek, tak podivjan in vražji. Mirno je pustila, da ji je slekel prepasico in jo nasilno poljubil. Njegova dlan je zdrsnila med njena razkrečena stegna, ustnice pa na njeno ramo. Izzivalno je zdrsnil ob njenem telesu navzdol, dokler se ni njegovi dlani pridružil še jezik. Eraklya je počakala približno minuto, nato pa se je sunkovito izmuznila za njega, ga obrnila in treščila k steni. "Nisem prijazna damica, da veš," je zasikala, naslednji trenutek pa ga je nasilno poljubila. Njene roke so spretno odpele zaponko pasu, ki je na mestu držal njegovo prepasico.

»Oh, saj vem da nisi.«je hripavo šepnil nazaj izmed njenih nog in z rokami zdrsnil po vitkem, potnem telesu. Temna koža se je svetlikala v svetlobi prvih zvezd, ki so pokukale v uličico med strehami tihih hiš. S tihim vzdihom ji je dopustil, da ga je treščila ob steno in za trenutek je njegovo temno telo spreletel srh nočnega hlada, ki mu je prijetno naježil kožo. Vrnil ji je skoraj boleč poljub in s svojim jezikom zdrsnil globoko v njena vroča usta. Segel je za svoj hrbet in s prsti počasi, mučno odplesal navzdol po krivulji hrbtenice, nižje, dokler ni dosegel najbolj ukrivljene točke. Vladal je trenutek miru, nato pa je njeno telo pritisnil ob steno in sam stopil za njen vlažni hrbet. Z jezikom je zdrsnil po poti, ki so jo prej opravili njegovi prsti in postal, da je poljubil vsako vretence. Vrnil se je nazaj do njenega vratu in jo nežno ugriznil v mehko meso, z rokama pa ji je razkrečil noge in počasi zdrsnil vanjo.

"Oh, saj vem da nisi," ji je hripavo zašepetal v odgovor in z rokami zdrsnil po njenem vitkem, a prepotenem telesu. Njegov poljub je bil že kar malce boleč. No ja, saj sem bila jaz tudi malce nasilna. Posmehljivo bi se nasmehnila, če ne bi bile njene ustnice prisesane na Kinove. Njegovi prsti so počasi, mučno odplesali navzdol po njeni hrbtenici. Ustavili so se, ko so dosegli najbolj ukrivljeno točko. Po trenutku miru se je njeno telo spet znašlo ob steni, tokrat ne hrbet, temveč sprednji del. Kindrakar je pot, ki so jo prej opravili prsti, tokrat ponovil z jezikom. Ta je zdrsnil po krivulji njene hrbtenice, ustavil pa se je pri vsakem vretencu in ga poljubil. Ob tem je mehko zapredla, čeprav je del nje hotel ubiti Kina in izginiti z obličja Isilyrona. Vrnil se je nazaj k njenemu vitkemu vratu in jo nežno ugriznil, z rokama pa je razkrečil njene noge in počasi zdrsnil vanjo. Ob tem je tiho zastokala in ponovno ovila svoje roke okoli njegovega hrbta, nohte pa zasadila v njegovo temno kožo. S svojimi ustnicami je spet poiskala njegove in jih razprla z jezikom, ki ga je nato ovila okoli njegovega.

Kot noc temna koza je drsela ob njegovi, ko je zopet in zopet zdruzil njuni telesi. Rdece tetovaze po njegovi kozi so se blescale od potu in se kot, da bi bile zive, zvirale preko misic njegovega telesa. Svoj jezik je ovil okoli njenega in s prsti zdrsnil po ploskem, misicastem trebuhu. Pocasi je potoval vse visje, preko napetih misic, po nezni obliki reber, pa do vrocih, cvrstih prsi. Eno izmed temnih bradavic je ujel med svoje prste in se pricel poigravati z njo, medtem ko se je se vedno bojeval z Eraklyo za nadvlado v poljubljanju. Na koncu ji je le pustil da zmaga in svoje napore raje usmeril nekoliko nizje.

Kindrakar je vodil v precej divjem tempu, medtem ko sta njuna jezika, ovita drug okoli drugega, plesala svoj ples v njunih ustih. Njeni nohti so bili zariti v Kinov hrbet, njegovi pa so počasi potovali z njenega ploskega trebuha, čez rebra in do njenih dojk. Začel se je poigravati z eno izmed njenih bradavic, medtem ko se borila za nadvlado v poljubljanju. Počasi je popustil in se začel bolj ukvarjati z njenimi čvrstimi dojkami. Svoj jezik je potisnila globlje v njegova usta, nohte pa sprostila in z dlanmi zdrsela po njegovem hrbtu. Zastokala je, nato pa je bilo v nekaj trenutkih konec. Globoko je dihala, bila pa je tudi precej prepotena, zato je nekaj minut tiho počivala z zaprtimi očmi, nato pa jih je odprla in spregovorila. "Kolikor jaz vem, je prenočevanje na takih ulicah samomor. Kam greva?" je z dvignjeno obrvjo vprašala.

Njeni prsti so bili zakopani tako globoko v njegovo kozo, da se je ze spraseval, ali ne bo rdecim vzorcem na njegovem hrbtu dodala se nekaj crt. Ko je dosegla vrhunec, so njene roke popustile, divje krcenje njenih mocnih misic pa je tudi njega pognalo cez rob. S celom se je naslonil na zid za njenim hrbtom in nekaj dolgih trenutkov globoko dihal, da je umiril svoje razbijajoce srce. Popravil si je temne lase, ki so se mu razpustili med dvijim ljubljenjem. "Prenocevanje na takih ulicah je samomor zaradi takih, kot sem jaz."je brezbirzno in se vedno nekoliko zadihano odvrnil na njene besede in se odmaknil od nje. Zategnil si je prepasico in si preko hrbta zopet obesil svoj mec, Spyre. Pocakal je, da se je se Eraklya spravila v red, nato pa se je odrinil, skocil na steno in se takoj zopet odgnal od umazanega zidu. Tako je kmalu dosegel vrh dveh stavb, ki sta oklepali ozko ulicico in se zavihtel preko roba, na ravno streho. Cez nekaj trenutkov se mu je pridruzila se Eray, on sam pa je lahkotno stopil preko prijetno tople strehe, ki se je razgrela po celem dnevu izpostavljanja soncu in sedel tako, da se je s hrbtom naslanjal na dimnik, ki mu je grel hrbet. V narocje si je polozil svoj mec, nato pa kmalu poto nil v spanec brez sanj.

"Prenočevanje na takih ulicah je samomor zaradi takih, kot sem jaz," je brezbrižno, a malce zadihano odvrnil in se odmaknil. "Vem. Nazaj si je oblekel svojo prepasico, Eraklya pa se je tudi uredila, nato pa odvila rjuho, v katero je bila zavita morilčeva glava. "Naj jo požrejo podgane," je z gnusom rekla in jo vrgla stran, nato pa pobrala svoj meč, na katerem je bila strjena kri. Sledila je Kindrakarju na streho, ki je bila prijetno topla. Kin si je poiskal prostorček ob nekem dimniku, Eray pa se je raje umaknila na drugo stran istega dimnika. Tudi ona je vzela svoj meč v naročje. Kar dolgo časa je bedela in zrla v zvezdnato nebo ter premišljevala, dokler ni končno zaspala.

Zbudila se je v precej grše jutro kot včeraj. Najbrž je bilo precej zgodaj, nebo pa je bilo prekrito z oblaki, bilo pa je tudi občutno hladneje. Postavila se je na noge in veselo ugotovila, da Kindrakar še trdno spi. Precej močno ga je sunila z nogo in počakala, da tudi on vstane.

Tako kot vedno je le na pol spal, zato je v isti sekundi, kot je zaslisal svistenje, naredil preval vstran in odprl oci. Delno pomirjeno je ugotovil, da je bila le Erayina brca za dobro jutro, ki pa ga je - na njeno nesreco - zgresila. Zavil je z ocmi in Spyra pospravil nazaj v noznico na hrbtu, nato pa je stopil proti robu strehe in si ogledal razgled. Do koder je seglo oko se je videlo ravne, bele strehe velikanskega mesta, ki jih je tu in tam presekala krosnja visokega drevesa ali pa strazni stolp. Namuznil se je, stopil nekaj metrov od roba, potem pa stekel in se odgnal. Z lahkoto je preskocil luknjo med strehama in pristal na stropu sosednje hise. Pomignil je Eray, naj mu sledi, nato pa se je s poskocnim korakom odpravil dalje, proti robu obzorja, kjer so se zacenjale planjave. Mesto mu je bilo vsec in vsekakor je bilo v njegovem stilu, a se vedno je imel raje divje gozdove in morje, kot pa urbano okolje. Je pa res, da je bilo mesto veliko boljse za sluzbo. Ob tej misli je obstal in se zasukal v njeno smer. "Razmisljam, ce bi ostal tukaj...mesto mi je precej vsec."je z zanimanjem pripomnil in svoj pogled usmeril preko njenega ramena, na oblacno nebo. "Sploh pa je se slabo vreme...in tukaj je veliko priloznosti za delo."se je odlocil, ne da bi pocakal na njeno mnenje in ze v naslednjem trenutku je pristal na prasnih tleh, ki so predstavljala ulico. Odpravil se je v smeri glasnega vrveza in kmalu sta obstala na nagnetenem trgu.